32. tekmovanje za Nagrado Bachmannove se je začelo. Da literarna prireditev obstaja tako dolgo, je pravi čudež, ki sta ga uresničila njena ustanovitelja Humbert Fink in Enst Willner. Bila sta tako megalomanska, da sta si zamislila tekmovanje za mlade avtorje z izjemno visoko denarno nagrado, takrat, leta 1977 s 100.000 öS, danes s 25.000 €. Kjer gre za tako visoke zneske, tja pride veliko pomebnih ljudi, pa četudi je mesto majhno.

V prestolnici niso navdušeni

Na Dunaju so vihali nos, češ da je za "majhno" Nagrado Bachmannove predviden višji znesek kot za veliko avstrijsko državno nagrado za življenjsko delo slavnih literatov, kot lahko preberemo v odlični disertaciji o Nagradi Bachmannove, ki jo je pripravila Doris Moser. Kvintesenca: ne sme se varčevati na napačnem mestu. In: najprej pride megalomanija, šele potem (mogoče) tudi veličina.

Letos pa je veliko novega, ne samo spletna objava v sedmih jezikih. Gledališče ORF je takorekoč obrnjeno: kjer je prej bilo občinstvo, je sedaj oder. Kjer je bil oder, je sedaj občinstvo. Letos prvič avtor med branjem ne sedi na sredini, kot Jezus med zadnjo večerjo, temveč ob robu. Zato pa ima novi moderator vse v rokah in že od vsega začetka da razumeti, da noče biti zgolj obrobna figura.

Najbolj nenanvaden stavek petkovega dopoldneva

Letos je začel Thorsten Palzhoff z zgodbo iz Romunije. V programu piše, da je od leta 2008 svobodni avtor, torej skoraj že šest mesecev. Upajmo, da bo svobodni avtor tudi še ostal. Sledila mu je Alina Bronsky, ki do danes ni objavila še nobenega dela in zato tudi ni v nevarnosti, da bi izgubila svoj sloves. Nato je prišel na vrsto prvi Avstrijec, Clemes Setz iz Gradca. Star je komaj 26 let in njegova biografija je temu primerno kratka. Vsekakor pa so navedene tudi že njegove publikacije iz leta 2009. Glede na starost bi lahko bil moj sin, in ves čas, ko je bral, sem premišljal o tem, kakšne neumnosti sem jaz pisal, ko sem bil toliko star kot on. Na srečo takrat nisem sodeloval pri Nagradi Bachmannove. To bi mi bilo zagotovo škodilo.

Najbolj nenavadni stavek dopoldneva je izrekel prav on: "Jajce za zajtrk v rdečem lesenem podstavku je zgledalo, kot če bi intenzivno o nečem razmišljalo." O tem, kako to zgleda, bom sedaj sam premišljeval. Do popoldneva.