Nemec Martin von Arndt je s svojim besedilom "Der Tod ist ein Postmann mit Hut" (Smrt je poštar s klobukom) otvoril današnji popoldan tekmovanja za Nagrado Bachmannove. Razen Alaina Claudea Sulzerja, ki je avtorja povabil, se noben član žirije ni posebno navdušil nad besedilom.

Striglova: "Besedilo je zame premalo vznemirljivo"

O vsebini: smrt obišče nestanovitnega sina nekega samomorilca kot "tabula rasa" v obliki praznih priporočenih pisem, ki jih le-ta dobiva s strahotno rednostjo.

Gre za besedilo, ki kljub temu sižeju "ni tako zanimivo" kot bi lahko bilo - tako je menila Daniela Strigl, ki jo je moderator Dieter Moor povabil, naj komentira te  "moške probleme". Kljub "napetemu motivu" praznih pisem, je za Striglovo besedilo premalo vznemirljivo. "Moška ali ženska perspektiva - to je tu postranska stvar."

"Besedilo je zame preveč tautološko in počasno"

Ursula März se je spraševala, ali gre tu za "macho- ali softy-literaturo". "Softy-karakteristike" protagonista se prenesejo na način strukturiranja teksta, ki je za Märzovo preveč "tautološki in počasen". 

Mangold o "dolgoveznem pripovedovanju"

"Hotel sem reči nekaj o moških", je začel Klaus Nüchtern, "to, kako se moški počutijo, je lahko dolgočasno tudi za moške same". Dovolj ima teh "protagonistov thirty-somethings brez energije". Inercija protagonista se prenese tudi na besedilo: "To je prav tako, kakor si predstavljam petdeseta leta. Tip je zdolgočasen človek", je menil Nüchtern.

Ijoma Mangold je bil podobnega mnenja: "Besedilo je hinavsko": začne s skrivnostjo - z udarcem na boben - nadaljevanje pripovedi pa ni strukturirano". To "dolgovezno pripovedovanje" nima "poetične dodatne vrednosti".

Heiz: "Tako sem žalosten"

Neodobravanje besedila je Andrea Vladimirja Heiza privedlo do tega, da se je v svoji kritiki nagnil k francoščini. Njegovo končno mnenje je bilo: "Napišite kaj drugega. Vem, da tega bi se ne smelo reči, a sem tako žalosten". Pomagalo ni niti to, da je Alain Claude Sulzer pohvalil "ironično distanco" "elegantnega" teksta. Na koncu se je zdelo, da je tudi on sam izgubil navdušenje nad besedilom: dobro, tu ni "kakega posebnega tona, a vendar dobro sestavljen tekst".

Besedilo Martina von Arndta