Dopoldne sem ga najavil, zato moram sedaj tudi poročati, kako je šlo Pedru Lenzu. Do današnjega dne ga namreč nisem poznal kot avtorja, temveč samo kot osebo, kajti v Švici je bral v švicarski nemščini.

Občinstvo mi je potrdilo: Odlično besedilo

V Celovcu je danes bral zelo lepo zgodbo "Inland", ki me je pri poslušanju povsem prevzela in ni več spustila vse do zadnje vrstice v nemščini. Vsi ljudje v občinstvu, s katerimi sem naknadno poklepetal, so mi moj vtis potrdili.

Blamaža za žirijo

Pri tekmovanju za nagrado Bachmannove se lahko seveda blamira tako enega izmed avtorjev, kakor tudi žirijo, in prav to se je tukaj po mojem mnenju tudi zgodilo. Redkokdaj je prišlo do tako neprimerne debate glede predhodnega besedila. Celoten čas, ki je bil namenjen razpravi, je žirija potrošila za nepomembna vprašanja glede tehnike branja, brez da bi se prebili do bistva, torej do duše zgodbe. In ta zgodba ima dušo, tako kot vsa velika, enostavna, vzorčna besedila literarne zgodovine.

Mangold bi si bil lahko prihranil potovanje

Če pomislim na to, da je Pedro Lenz iz Berna potoval z vlakom dvanajst, žirant Ijoma Mangold prav tako dvanajst ur iz prav tako 999 km oddaljenega Berlina, oba sta bila torej na poti skupno 24 ur, samo zato, da lahko žirant pesniku vrže v glavo dva pridevnika "nepomemben" in "brezpomemben", potem bi si bil lahko vsaj žirant prihranil dolgo pot. Za dvoje neargumentiranih pridevnikov se ta trud ne izplača.

Razprave žirije so poljudno zamenljive

V celoti razprave žirije ne vsebujejo ničesar nujnega. Delujejo, kot da se jih lahko medseboj poljubno zamenja. Ostaja vtis, v osnovi lahko v skladu s poželenjem, dobro voljo in okusom o vsakem posamičnem besedilu trdi eno ali prav nasprotno od tega. Žirija se sicer brani vsega, kar smatra za anekdoto, uporablja pa s svoje strani kot literarno deskriptiven instrument stalno anekdote iz lastne mladosti. Žiranti so zelo  veseli, da iskalnik Karl Corino letos ni več prisoten, a ga marljivo posnemajo.

Besedilo Rammstedta brez primerjave

Ravnokar je Tilman Rammstedt prebral zelo šaljivo besedilo o umirajočem starem očetu, ki si pred svojo smrtjo še želi na Kitajsko, čeprav niti enkrat še ni bil v Avstriji - ob tem je Kitajska metafora za smrt, Avstrija pa za življenje, besedilo je pravzaprav zelo resno, lahko bi bilo radikalizacija družine Petz in letošnje nagradno besedilo nagrade Bachmannove. V svoji edinstvenosti ga je sicer nemogoče primerjati z enim izmed drugih besedil. Vseeno bo čez nekaj ur padla odločitev.

Nazaj k preglednici komentarjev