Pedro Lenz je v Celovec povabil Andre Vladimir Heiz. Kot zadnji na tem bralnem dopoldnevu je bral iz besedila "Inland" - in pri tem pri žiriji ni uspel.

"Po zvoku bi lahko postali zasvojeni"

Burkhard Spinnen je menil, da imamo tu opravka z dvemi teksti: Prebranim, in tistim, ki ga je pravkar slišal: Zadnji je ton po katerem bi človek lahko postal "zasvojen" . Pri prebranem tekstu pa je prevladal stereotip. Vsebine so le tega naredile vedno manjšega in manj zanimivega. Šele z nastopom je tekst postal sprejemljiv. Sklicevanje na regionalne načine govora je legitimno, postavlja se vprašanje realizacije.

Nüchtern: Tekst je bil "telesno neprijeten"

"Sem malo brezmočen, kot bi mi nekdo prebral luknjo v trebuh ", je začel Klaus Nüchtern. Vse skupaj ima nekaj "iritirajočega in telesno neprijetnega", generira "predvidljivi vic pod "masko neumnosti" čeprav se razširja kot otroška modrost. "Glasbeno me ni prevzel. To se šolske anekdote, ki me ne morejo zadovoljiti ", zaključuje.

März: "To je ustni tekst"

"Meni je šlo prav tako, kot gospodu Spinnen", je začela Ursula März. "To je ustni tekst, popolnoma jasno", ta nastane šele v dialogu, slišimo torej neomajano nekoga govoriti. Zato je jezik "tako enostaven". Je "zelo nesigurna", kako naj ta tekst, "tekst brez znanja" oceni.
Pisno je to neverodostojno, ostaja vtis nečesa "oponašanega". Trik?

Kar pri branju bolj moti, kot pri poslušanju, je redundanca: nekaterih stvari ni treba povedati", tako Daniela Strigl. Pri branju se spotikamo. Proza vlog je prepričljiva, vprašanje je, ali to tudi zadostuje.

"Nesimpatičen in nepomenski tekst"

"Mislim, da je bilo že vse povedano" - Ijoma Mangold kratko in jedernato - "Nesimpatičen tekst, bojim se da je tudi popolnoma brezpomenski".

Heiza je fascinirala politična dimenzija

André Vladimir Heiz je na koncu dejal: " Švicarski topos enostavne in nedolžne narave" sicer lahko postane znan, vendar to ni glavni zadeva teksta. Tudi filozof Baudrilllard je imel grozen francoski naglas. Da bi postal uspešen, se ga je odvadil.

Fascinirala ga je politična dimenzija teksta: "Skupnost najprej in šele potem jaz".

Ijoma Mangold je na to menila lapidarno: " Interpretacija tu ni sorazmerna s tekstom!"

Tekst Pedro Lenz