Prvič v dvanajstletni zgodovini literarnega tečaja je bila izbira besedil prepuščena tutorjem. Presenečenje: sedem od devetih selekcioniranih štipendistov obiskuje tečaje za pisatelje. Torej je mogoče naučiti se literature?

Drugod je to povsem normalno: "Creative Writing"

V nasprotju s področjem anglistike, kjer so tečaji za kreativno pisanje že od nekdaj nekaj običajnega, so v nemško govorečem prostoru t.i. šole za pisatelje ali študijski programi za literaturo še vedno izjema. Medtem ko je za likovne umetnike povsem normalno obiskovati posebne visoke šole, se mnogim zdi čudno, da se je mogoče naučiti tudi literature. 'Biti pisatelj' je za večino ljudi nekaj, kar je prej povezano z nadarjenostjo kot pa s poklicem, ki se ga da naučiti.

Udeleženci 12. celovškega literarnega tečaja

130 anonimnih besedil

Trije tutorji letošnjega literarnega tečaja - Ferdinand Schmatz, Inka Parei in Frederike Kretzen - so izbirali med 130 anonimnimi besedili. Končni rezultat: večina štipendistov obiskuje literarne institute v Leipzigu in Hildesheimu.

To odpira seveda vprašanje: je pisateljstvo danes nekaj, kar se da naučiti, torej poklic kot katerikoli drugi? In katere posledice imajo literarni tečaji na kakovost literarnih besedil? Je uspeh nekega avtorja danes vedno bolj odvisen od pravilne izobrazbe, po možnosti "primerne tržišču"?

"Tovarne pisateljev"

Kaže, da za mlade avtorje postaja vedno težje ne izgubiti se v standardizaciji literarnega tržišča in ohranjati svojo samobitnost. Adut je literarna subverzija.

Iz izkušnje zadnjih let so tutorji prišli do spoznanja, da mladi avtorji dosežejo preko literarnih študijev skupaj z izurjenostjo tudi določeno niveliranje tekstov. Večkrat primanjkuje osebni ton. Člani žirije zato ocenjujejo "tovarne pisateljev" ambivalentno ali celo skeptično.

Organizatorji in člani žirije literarnega tečaja: Inka Parei, Friederike Kretzen, moderatorka Elisabeth Heydeck, Ferdinand Schmatz, Heimo Strempfl (Musilmuseum) in mestni svetnik za kulturo Albert Gunzer.

Ugotovljiva "profesionalizacija"

Literarni študijski programi prinašajo vsekakor tudi določeno "profesionalizacijo" avtorjev. Tečaj pomeni za štipendiste poleg pridobitve javnosti za svojo literaturo predvsem postopno delo na besedilu.

"Postavljati vprašanja literaturi" in "ostreje predelati poetični princip besedil" sta izrecna cilja. Člani žirije delujejo kot izkušeni kolegi in svetovalci, a ne posežejo v tekste z namenom, da bi jih urejevali.

"Revni poet" Carla Spitzwega je mimo

"Težko je reči, kam se bo literatura usmerila v letu 2008." Tendenc določenih literarnih tem ali stilov ni mogoče jasno določiti - tako menijo člani žirije. Glede na letošnja besedila se zdi gotovo edinole to, da so literarno eksperimentiranje in jezikovne igre mimo.

Skratka: tehnike se je mogoče naučiti, pisanja samega na sebi pa ne. Kar zadeva mlado nemško literaturo, se bo treba enkrat za vselej posloviti od predstave o "revnem poetu", kot jo je imel v mislih Carl Spitzweg.

Barbara Frank