Peter Wawerzinek

Roj. 1954 v Rostocku, živi v Berlinu. Petra Wawerzineka (roj. Peter Runkel) so v času DDR zapustili starši. Odraščal je v domovih za otroke v DDR in kot posvojen otrok ob Baltiku.

Download besedila:

Formato Word (*.doc)
Formato PDF (*.pdf)

Informacije o avtorju
Videoportret

TDDl 2010

Peter Wawerzinek

Našel te bom/Mama vrana

Prevedla Urška P. Černe

Mislil sem, da bom ubežal začaranemu krogu spomina, če se bom razdal pisanju. Toda ob pisanju sem v spomin zabredel globlje, kot bi si želel.
SNEG JE PRVA stvar, ki se je spominjam. Sneţen okrog leţi ves svet, prav nič me ne raduje, samó sred polja je drevo, davno tega se osuje. V tihi noči veter sam deblino mu pretrese, potlej pa boţa mu vrhove vej in kakor v snu šepeče. Mehko pada sneg na naselje. Potem se sneţenje okrepi. V moji glavi je tolikokrat zima. Sneţi tako pogosto, občutek imam, da je v letih, ko sem bival v sirotišnici, venomer sneţilo, da je bila ves čas zima, polarni mraz. Vidim se zavitega v debela oblačila. Pod nosom ivje in smrkelj. Sem večni otrok zime med otroci zime, ko vsak dan delamo sneţaka. Novembra je to. Sedim v prostornem avtomobilu, črni limuzini. Štiri leta imam in sedim v ogromnem avtomobilu. Pokrajino, ki jo imam v spominu, je pobelil sneg. Voznik je le temen obris. Prvi dan mojega ţivljenja, ki se ga spomnim, je dan, ko pada sneg. Dan v temni sivini, ki se zjutraj naredi z rdečkastim svitom in daje upanje, da bo lep. Zatemnjen, oblačen dan, ki se zaleze za goste oblake in se čez dan ne prikaţe kot dan in ki naredi prostor snegu, ki pleše v vrtincih s sivega neba kot prah, kot bi ga iztepli iz stare konjske volnene odeje. Tako kot zajec pri teku po polju ne more ubeţati jeţema, sneg meni kliče: sem ţe tu, sem ţe tu. Aj, trda zima, kako si strupena, si log zeleni ogolela, si roţcam cvetke uzela, so pisane roţce koj ovenele, zleteli so slavci drugam, zleteli so, nam bodo še peli kedaj?
Pretekli teden je v Schwerinu umrla petletna Lea-Sophie. Starša sta pustila, da je umrla od lakote. En teden pred njeno smrtjo pristojni socialni delavec ni dovolj vztrajal pri tem, da bi otroka obiskal. Zoper lokalni Center za socialno delo je bila vložena ovadba zaradi suma opustitve uradne dolžnosti.
SEM NA POTI v sirotišnico. Ne vem, kje se pot končuje, ne vem, kaj me čaka, ko se bo voţnja končala. Sedim v limuzini. Rano jutro. Pokrajina je zavita v meglo. Njivski kamni v zimskem počitku v megli postanejo prosojni. V megli je vse v naravi kot poloţeno v kristalno skledo. V megli to, kar je láhko, postane teţje od mase, ki jo planet zmore vreči v posodo na tehtnici vesolja. To, česar ne opazimo takoj, lahko šele v megleni zastrtosti globoko doţivimo.
Veliki, nemi njivski kamen, ki neopazen leţi ob robu poti in ki ga ob običajnih dnevih prezremo, poglejte ga vendar pozorneje, zdaj v megli bolj budno izstopa, je bolj dostojanstven. V megli svet si odpočije, še v snu so gaji, senoţeti: Brţ ko pajčolan stopi se, oko ti nebes modri pristen vidi, pridušeni svet pa v sili te jeseni čuti v hladnem zlatu odmezeti. Ţivljenje je megla in megla je ţivljenje. Nazaj in naprej prebrani besedi Meglaţivljenje in Ţivljenjemegla naj bosta z zlatimi črkami zapisani na mojem nagrobniku. Čutim, obdan sem z meglo, ki mi je naklonjena.
POLJE JE razprostrto kot spalna srajca. Občutek imam, da slišim krik vrane. Od takrat vrane oboţujem. Od tega prvega dne, ki se mi vtiskuje v zavest, ohranim nedeljivo spoštovanje do vran in meglic. Govorim o megli in vranah, kadar je govora o lahkotnosti in gravitaciji, o izginjanju reči v megli. Kar je misterioznega, se v megli osvobodi notranje skrivnostnosti, ni nobene vsakdanjosti več. Najlepše pa je, ko v megli krakajo vrane, ki jih ni videti in ki v megli nikoli nikogar ne kličejo. Videl sem sive vrane, v nemškem jeziku se reče meglene vrane. Meglene vrane bodo torej do konca ţivljenja ptice moje usode. Spremljale me bodo skozi ţivljenje. Megla me oplaja, megla me je spočela. Meglice so plodnik, v katerem sem se razvil. Vem, da je megla skrivaj moj oče, o katerem nihče nič ne ve. Vem, da je megla moja deponirana mati, ki je pozabila, kdo sem. Otrok, ki je prilezel iz megle, ne iz materinega porodnega kanala. Drţavljan zemlje.
Marca letos je v kraju Bromskirchen v deželi Hessen prišlo na dan, da je sestradana umrla štirinajstmesečna Jacqueline. Deklica je tehtala samo šest kilogramov, pol manj kot drugi otroci njene starosti. Več mesecev ni videla zdravnika.
POZNA JESEN JE. September. Oktober. November. Lahko bi bil tudi januar, februar, junij, julij, avgust. Samo v mojem spominu tako materinsko toplo sneţi. Piše se leto 1954. Rodil sem se. Vojne je bilo konec pred devetimi leti. Vojne ni nikoli konec, pravi razum. Ruševine so v veliki meri ţe odstranili. Za vasjo, za mestom, za metropolami, kjer so lahko izgrebli kotanje, povsod tam leţijo kupi ruševin. Kupi, ki so del podobe pokrajine. Kot vse vojne, ki se ves čas dogajajo po svetu, ţe vse odkar sem zašel v ta svet. Varšavski pakt. Narodna ljudska armada. Trebuh moje matere, razdeljen na vojaške enote, jaz pa v eni od kasarn. Poklicna ţelja: miličnik. V trebuhu Sovjetske zveze, ki moji materi zagotovi daljnoseţne pravice do suverenosti. Mati me je zapustila v smeri proti Zahodu, ostal sem v sirotišnici za dojenčke, tik pred dvajsetim plenumom Komunistične partije Sovjetske zveze.
Avtomobilu se reče Čajka, kot galeb. Ima štiri ali pet vrat. Ne vem več točno. Pod pokrovom okrog dvesto konjskih moči, se ponosno diči šofer vozila. Največja hitrost sto šestdeset kilometrov na uro in preizkusil jih je na pristajalni stezi. To pa je občutek, reče voznik motornega vozila in poljubi ogledalo, da glasno zacmoka. Najraje bi me vozil po vsej drţavi, se dvignil gor, v zrak, zmotil vrhove tihe, pokazal vranam pilotski marš: naravnost k soncu letim, strumno se k nebu dvigam in za vrveţ pod mano se z vsem spoštovanjem ne brigam. Heja hejo.
Vprašanje: Ali je res, da je delavec v Stahanovu, Ivan Ivanovič Ivanov, na veliki paradi v Moskvi zadel avtomobil luksuznega razreda, galeba? Odgovor: Načeloma da, a ni šlo za delavca v Stahanovu, Ivana Ivanoviča Ivanova, temveč alkoholika Pjotra Pjotroviča Petruškina, in ni zadel avtomobila luksuznega razreda galeb, temveč je ukradel kolo.
Iz sneţenja razberem, kako sneg ploska ob šipe. Novembrski sneg, novembrski sneg, se veseli otrok, ki pri svojih štirih letih noče govoriti, je vase zaprt in vse razume, sliši vsako besedico in nekaj dobro ve, da namreč tudi radovedni sneg vse posluša, otrok, ki molči vase, otrok brez očeta in matere, sirota, hoče videti in prisrčno pozdraviti.
Sneg pada v notranjost avtomobila limuzine mojega otroštva. Sneg pada znotraj in zunaj. Moje ţivljenje ne pozna drugega letnega časa, samo zimo. Čez leto potem prihaja čas pred zimo, zima, čas po zimi. Leta stojijo v vrsti kot sneţaki, oblečena samo v naluknjane lonce na glavah in s korenčki na mestu, kjer so drugače v obrazih nosovi. In večno se me drţi megla, povsod okrog mene je megla. Leta megle in snega. Dnevi snega in megle mi dajejo rast. Ob blodnjah v glavi se postavim pokonci. Šoferji mi nikdar niso odpirali vrat limuzine. Mnogo vrat je prišleku ostalo zaprtih, otroku prepovedanih. Vidim, kako me nekdo prime za roko, nekje v kotih bolj zadaj; v prostorih brez blišča. Vsakdan in ritem. Zberite se in se primite za roke. Prikorakajte, odkorakajte, stojte, stopicajte na mestu, na levo, na desno, tri korake naprej, dva vstran, spustite zdaj roke, z obema rokama se primite za naslon stola, nehati govoriti, ne smejte se, mirno pojdite k stolu, ne divjajte, sedite na stol, glejte naprej, glejte v svoj kroţnik, ţlico uporabite in jesti začnite šele, ko vam rečemo. Vse na kroţniku pridno pojejte. Ostanite na stolih, dokler še zadnji ne poje. Izrecite zahvalo. Postrojite se, razidite se, pojdite v sobe, do konca posteljite posteljo, na ukaz zaspite, ko se prebudite, pojdite na stranišče. Ne stojte vsi naenkrat ob umivalniku. Zdaj stopite nazaj in počešite si lase. Čez tri minute bodite na hodniku.
Ker bi rad vedel, kako je bilo z mano, prehodim hermetične ovire v zavarovane strukture, da lahko zatrdno občutim te spomine, da se lahko dokopljem do potrditve, grem tja, kjer na stenah ni niti trohice pozlate in kjer primanjkuje topline, kjer ni topline in tudi sicer nobene
svobode za osebno rast, dolga desetletja vse do danes. Ostaneš pred durmi spomina, pred zaprtimi vrati, pred portali nemoţnosti, ker je bil vsakdan utečen in predpisan. Nekako si deloval, ob napovedanih prostočasnih urah v skupini opravljal ročna dela in tako dolgo je bil tvoj dom pisemska ovojnica z gladkim pečatnim voskom. Tako dolgo se ti ni zahotelo zapora.
Spominjati se časa pomeni, da se znajdeš na tlakovcih molčečnosti, ki prebrodijo dolga leta osamitve in ki s pisanjem končno odpirajo neprebolele portale, duri, pregrade in vrata, pomeni vstopiti v pravo istovetnost. Vstopi v katedralo, skozi prekrasen portal, vstopi, vsak dan norosti, vstopi v teh tvojih prašnih šolnih, o vstopi, da si za nekaj minut odpočiješ, vstopi v katedralo, osebica mala, vstopi, tu te objame tišina, tu se zenice širijo, postajajo ogromne in zaţarijo v barvah oken. Širijo se prsni koši, tukaj se diha veličina, veličina. In zbor je, ki poje: katedrala je delo ljudi, a, a, korake so hoje učili, veličino človeka častili.
Celestine težko prenaša sejme domače obrti. Ko je bila dvanajstletna Berlinčanka pred nekaj meseci v gradbeni trgovini, je na dolgih policah opazila srebrn lepilni trak – in je morala takoj oditi iz trgovine. Lepilni trak jo je spomnil na mučenje, ki ga je nekoč komaj preživela. Ker je bila glasen otrok, sta ji starša za nekaj tednov, morda tudi dlje, s takšnim trakom prelepila usta. Pustila sta ji samo majhno luknjico, da je lahko dihala.
RAZUM OBSOJA podobo, da so me pripeljali v velikem luksuznem avtomobilu, kot umislek. Trinajst let po drugi svetovni vojni nobenega štiriletnega varovanca niso vozili z luksuznimi častmi iz sirotišnice za malčke v drugo za predšolske otroke. Jaz pa si umisleka nočem izbiti iz glave. Nočem sprejeti podobe, da bi me, molčečo siroto, v sirotišnico pripeljali na ropotajočem motorju, kjer bi sedel za nekim moškim v usnjenem plašču. Niso me cijazili na nobenem motorju. Peljal sem se v limuzini. Jaz sem sirota. Limuzina namesto motornega kolesa. Spomin naslika novo sliko čez staro. Trmasto se upiram razumu. Trmasto vztrajam pri tem, da je bil kabriolet, limuzina s šestimi ali trinajstimi vrati pod, na primer, samodejno zloţljivo streho, ki si jo lahko zapiral in odpiral, kolikor si hotel, četudi v povezavi z galebom sovjetske izdelave ni znanega nič o pomičnih strehah. Kadar koli začutim ţeljo po tem, stojim na zadnjih sedeţih. Kadar hočem, potisnem streho naprej ali nazaj, da moj dragi sneg najde pot do mene in pada v kosmih in na zadnjih sedeţih skupaj počneva vragolije. S spomini nastopim zoper vsak najmanjši ugovor notranjega razuma. Predstava, kot si ţelim, da bi bilo, mi kot štiriletnemu fantku na začetku poti spomina pomaga, da zoper razum sedem v namišljeno limuzino. Nočem, da bi me naloţili v zbirni prevoz, da bi bil rešilec ali tovornjak za prevoz ţivali, nočem, da me v sirotišnico cijazijo v navadnem medkrajevnem avtobusu.
ČE RODNI MATERI kaj dolgujem, potem je to moj globok občutek za sneg. Rad rečem senzibilnost za sneg. Je mati ţivela, štiri dece je imela, pomlad in poletje, jesen inu zimo. Pomladi so roţe, poleti otava, jeseni je grozdje, pozimi sneţava. Sedim ob oknu in gledam na vrt moje prve sirotišnice, kjer iz oblakov ţe nekaj dni suje sneg, kjer na vrtu leţi sneg v plasteh in majhni ptički v snegu ne najdejo hrane in se zbirajo okrog ptičnice in jejo sončnična semena v loncih z lojem. Loj sem pod budnim očesom kuharice po imenu gospa Blume sam razpustil in nalil v cvetlični lonček in nasul vanj semenca sončnic.
Za pisalno mizo nad pisarijo se razblinijo moje sanje o limuzini, kot morajo vse lepe sanje o lepšem ţivljenju resnice z odlogom razbliniti, po vsej naši zemeljski krogli, ne glede na to, kolikokrat in kako trdno jih ljudje v svojem brezupu sanjajo. Potem prispem. Pred sirotišnico, ki jo doţivljam kot oder, me dostavijo kot blago. Naj se v svoja začetna leta vţivim s te ali one strani, zmeraj sneţi in opeke opečnate stavbe so rdeče kot kri.
ZASTOR SE ODPRE proti majhnemu odru, na katerem začne sneţiti. Zavit je v krvavo rdeče svetleče blago. Kot da bi gledal v razparan materin trebuh, materino votlino. Moški v usnjenem plašču pripelje pred oder. Izza odra slišim zvok njegovega vozila. Ta zvok se je po desetletjih počasi spremenil iz brnenja motorja v brnenje limuzine. Silaki, odrski delavci pred pročelje hiše potisnejo tri kamnite stopnice in na njih tri ţenske v belem. Nastopi mogočen moški v usnjenem plašču, do meč v teţkem usnju, vleče za sabo tega majhnega fantka, starega štiri leta, mene. Moški v usnjenem plašču me pripelje pred dom, pred katerim spet tako radoveden in presunjen stojim triintrideset let pozneje, le nekaj mesecev po padcu zidu v Berlinu. Moški v usnjenem plašču, prava gora, čigar glave na vrhu ne vidim, pa naj se še tako trudim in stegujem vrat, me drţi za roko. Vleče me za seboj, vlači me in niti ne pritisne na zvonec. Vrata se mu odprejo, še preden stopiva na prvo stopnico.
Moški v usnju ţenskam vošči lep dan. Nočem gledati. Tiščim se za moškega v usnjenem plašču, ki izvleče etui s tobakom in papirčki in si skrbno zvije cigareto. Zvita cigareta v njegovi roki je sneţno bela. Sneţno belo ţari med njegovimi prsti, ko gestikulira. Vse to vidim in ne vidim, čeprav skoraj ničesar od vsega skupaj ne vidim. Joţefov mesec marec, reče moški in svoje besede pospremi z izpihanim dimom. Dim, ki se v ţivahnem toku zvrtinčen dviguje nad moškim brez glave in ki nad grbo ramen izgubi trdnost in izpuhti v megleni dan. Gregor lastovko prikliče. Benedikt kotiček v hiši ji poišče. Na Jerneja pa ţe spet odide. Stari vremenski pregovori, reče moški s cigareto, da je devetnajstega v mesecu treba stopiti na plano in pogledati, kakšno je nebo. Če je jasno, bo vse leto krasno.
Zajetna gospa prikima: Če vi tako pravite. Vi se nikdar ne motite. Moški puha in govori in puha. Cigareta se dimi in dimi. Vzgojiteljice se ljubeznivo smehljajo. Sprejele bi rade otroka tega dne. Tamauga limlna mm tuki, reče moški v usnjenem plašču in zamahne nazaj v prazno, ker se izmaknem njegovemu poskusu, da bi me prijel, izognem se lopatasti roki. Ne morem kar izpuhteti v zrak. Ne uspe mi, da bi smuknil v plašč, ki ga čutim, kot bi bil ulit iz trde, trmoglave snovi. Ne odprem ga niti za špranjo. Nikamor se ne morem skriti.
Nič ne bo s skrivanjem. Pokaţ se, kak biserček si. Z natančnim prijemom moţa, ki zgrabi za škrge trsko, ki se premetava, me moški v plašču pri drugem poskusu nenadejano ujame in privleče predse ter ulov predstavi začudenim vzgojiteljicam, ki se primejo za lica in kot iz enega grla vzkliknejo: Saj ni mogoče, a tale, pa ja ne tale. Moškega s cigareto odslovijo takoj, ko je mogoče. Otroka peljejo v njegovo novo kraljestvu. Dom je prijetnega vonja. To otrok začuti ţe prvi hip. Suhcen sem. Neverjetno zaostal, me zmerja ravnateljica sirotišnice. Zaostal sem, misli fantek, ki sem jaz.
Novico, da so v sirotišnico prinesli zaostalega otroka, o prišleku raznese osebje, ki se znajde v središču neprikritega zanimanja: Po mojem pa glava ne paše prav k vsemu drugemu. O bog, poglejte no te noge. Kako tenke rokce ima. Jaz pa mislim, da ima lepa ušeska. Glejte! Kaj šele rebra. Vzgojiteljice z nagnjenimi glavami stojijo okrog mene. S svojimi nagnjenimi glavami me od nog do glave premerjajo. Dvignejo me. Kako lahek je. Kot peresce; sploh ga ne čutiš, ko ga dvigneš v naročje.
Glava na mojem vratu je veliko prevelika. Telo je v primerjavi z glavo vretenasto zakrnelo suho kot trlica. Pravijo mi pajek. Ker imam tako tenke roke in noge, mi pravijo suha juţina in bogomolka. Postavijo me v kad in zdrgnejo s trdo krtačo. Pihajo mi v uhlje. Postriţejo mi lase in nohte. Potem pride zdravnik. Ljubeče me boţajo po laseh. Hočejo mi pregnati strah pred zdravnikom, ki ima na sebi sneţno belo haljo nedolţnosti. Drugi otroci tulijo, da mora zdravnik haljo sleči. Meni pa bela halja ne zbuja strahu: Očitno si belih halj vajen?
Primejo me za desno zapestje. Rečejo besedo mama. Otipajo moj srčni utrip. Ko izrečejo besedo mama, se utrip ne vznemiri, ostane enak. Beseda mama ni pojem, ki bi me vznemiril. Beseda mi leti skozi glavo kot puščica skozi prazno halo. Z besedami travnik, plaţa, ţoga, hiša znam kaj početi. Travnik je igra in ţuţnjanje čebel in kosilo na prostem.
Seznam potrebnih popravil je dolg. Nag stojim pred zdravnikom. Reče mi, da naj močno zadiham in zadrţim zrak v pljučih. Pretipa me od vratnih vretenc po hrbtenici do zadnje plati in z ravnimi prsti po notranji strani stegen. Pogleda mi meča in gleţnje, pritisne mi na trebuh, se skuša s konicami prstov prebiti za rebra, mi s prstnimi blazinicami pritisne v jamice ključnic. Razkrečiti moram prste na nogah. Obračajo mi glavo, raztezajo vrat, stojim ravno,
stojim krivo, slišim, kako mi pokajo sklepi, teh procedur sem ţe vajen, ne tarnam in storim, kar se mi reče, gledam mimo zdravnika in si zviška ogledujem bluze, broške, prste, dlani, krila, pasove, gube, boke, nogavice, konice las in čevljev. Ali to boli? Odkimam. Pa to? Odkimam. Pa to? Na vsa vprašanja odkimam. Vidim zdravnikov zaskrbljeni pogled, vidim, kako se naenkrat obrne stran. Tiho govori. Vzgojiteljice me opazujejo, pogledajo zdravnika, potem pa vse naenkrat prikimajo. Ena se usekne v robček in odide. Zdravnik se z njimi pogovori o svojih ugotovitvah in naroči, kako ravnati. Trajalo bo tri leta, pravi. Čas hitro mine. Preden smem v dom za šolske otroke, je treba iz zaostalega otroka narediti nezaostalega. Pridruţi se še ravnateljica: Govoriš pa ne rad? No, prav. Z nikomer? Jaz sem Bani. Lahko me kličeš Bani. Si raje kar tiho? Saj je včasih bolje, če smo tiho. Riba tam v akvariju, prisluhni, tudi ne govori prav dosti.
Govorila in govorna orodja so deli telesa, ki se uporabljajo za tvorjenje jezika. Nos. Ustno nebo. Jezik. Ţrelo (pharynx). Poklopec grla (epiglottis). Grlo (larynx) z glasovnimi gubami ali glasilkami. Sapnik (trachea). Pljuča in trebušna prepona. V človeškem telesu je pomembno, kako so razvrščena. Če bi pasje grlo zavzelo poloţaj kot pri človeku, bi pes lahko proizvajal podobne zvoke. Zvoki so zvočni valovi. Pri proizvajanju zvočnih valov pljuča poţenejo zračni tok. Zvoki nastajajo tako, da se zrak iz pljuč skozi grlo potisne v zgornje dihalne poti (usta, nos, ţrelo). Pravimo, da je tak zračni tok izdišen. Izdišni zračni tok zavibrira. Tresljaji se tvorijo v grlu. Hrustanec usmerja tresljaje glasilk. Prazen prostor med glasilkama imenujemo glasilna raza (glottis). Glasilke in glasilna raza sodelujejo pri tvorjenju glasov, višini zvokov in glasnosti. Zveneči glasovi, samoglasniki in zveneči soglasniki kot [m], [b] in [d] nastanejo, kadar je glasilna raza priprta in se glasilke zatresejo. Razen soglasnikov [n], [m] in [ŋ] so vsi soglasniki in samoglasniki v nemškem jeziku ustni glasovi. Mehko nebo se zniţa. Zrak uhaja skozi usta in nos. Tako tvorimo nosne samoglasnike. Mehko nebo se zniţa. Usta so zaprta. Zrak prihaja skozi nos. Tako se tvorita nosnika [n] in [m]. Če sta ustnici skupaj, lahko uravnavamo [m] in [p]. Če sta ustnici široko razprti, se tvorita [u] in [o] kot v besedah ura in orel. Spodnja čeljust vodi ustnici. Jezik je gibljiv organ pri tvorbi glasov. Lahko ga potisnemo naprej in pritisnemo navzgor, pri tvorbi glasu [i] je jezik stlačen nazaj, za [u] rahlo dvignjen in kadar hočemo reči [a], potisnemo jezik nazaj in navzdol. Značilen pokazatelj zadovoljstva pri dojenčkih je bebljanje. Otrok beblja brez posebnega razloga, ko se igra. Stalno ponavljanje posamičnih zlogov in svobodna modulacija ustvarita čudovite samogovore v bebljanju, ki vplivajo na govorila ter jih trenirajo in pilijo. Otrok je samouk za govor.